zoranovo

V zadnjih dneh je veliko zapisov o “intimnem odnosu” med predsednikom vlade in bivšim zunanjem ministrom. Če bi se toliko ukvarjali s prepoznavanjem in reševanjem krize, bi bila stvar razumljivejša. Predsednik Pahor trdi, da sta reševanje krize in imenovanje gospoda Rupla povezana. Četudi ima BP v tem trenutku sovražnike po vsej državi (tudi v stranki), se ne strinjam z nekaterimi pisci blogov, da je BP slep in da nas je izdal. Tisti, ki so SD volili le zaradi tega, da bi se po zmagi ” znesli” nad staro posadko, bi morali poznati način delovanja predsednika stranke in stranke. Razočaranje je sedaj množično; volilci nove garniture so “razočarani” nad nerevenšizmom, “poraženci volitev” pa so (lahko) nejevoljni, ker “rezanje glav” ni tako (očitno) kot je bilo primer prejšnje vlade.

Nad kom s(m)o razčarani in razp…? Ali je Pahor pravi naslov? Kot se užaljena poražena posadka pred nastopom in začetkom dela novih ministrov pritoževala nad (bodočim ) slabim delom (?!) vlade, se tudi velik del javnosti razburja nad imenovanjem svetovalca.

Stvari niso tako naivne, da bi jih puščali ob robu in- verjemem- ne bodo take kot so videti od tod in sedaj. Sicer pa, smo v predprazničnem času in presenečenj bomo deležni vsi…

13:12 

Če je kdo od strankarskih kolegov BP res komentiral “razdvojenost” BP pri delovanju v smeri  predsednik stranke: predsednik vlade, potem je to še ena  zadeva, ki (bo) meša glavo njegovemu volilcu. Biti všečen, ne biti všečen. Biti predsednik vlade in (sedaj) manj predsednik stranke. 

Zadeva o samovšečnosti je bila pri BP na tapeti večkrat. Izbrano oblačenje, govorjenje, nastopi so državljanom (ki so ga volili in tudi tisti, ki ga niso) poznano tudi iz časov “pred-valadanja”. Morda si je težko predstavljati, da je predsedniku vlade malo mar za to kar si bomo državljani mislili o njem. Nisem ravno prepričan, da bo svoj imidž kvaril s takšnimi in podobnimi odločitvami. Čaka nas težko leto in zadeva v zvezi z Ruplom bo ( po mojem mnenju) še najmanj težavna. Tisti, ki mu ne zaupajo bodo najverjetneje v bodoče izgubljali živce. Kaj pa tisti, ki mu zaupajo?

Ola, mlečni izdelki in mesnina imata preveč holesterola. Skrb za zdravje in da se ne bi pokvarila pašteta Kekec je vredna pohvale. Gospod Jankovič me je razveselil že pred leti, ko sem zaradi bojazni pred poostreno kontrolo, kupoval v Puljskem Mercatorju. Letos bom to, kot kaže počel v kakšni od Mercatorjevih trgovinah v Dalmaciji. S seboj bom nesel Pikino kartico in nekaj kun. Odločitev sosedov me veseli, ker ne bom vozil s seboj šteke vode in mleka. Avto bo lažje vlekel in morda bo prostor za TV. Prostora bo ostalo še za mali hladilnik (pst, pst Gorenje), ker bom tudi Pampers plenice kupil pri najboljšem sosedu.Zatorej, mirno sodržavljani: pri sosedu dobimo vse. Zamislil sem se le nad tem, kaj bo ostalo – sosedom…

 V članku Se odrekamo pravici do zasebnosti, se avtor Dušan Caf dotakne zasebnosti in sodobnih tehnologij.Tehnologije, ki nadomeščajo resnični svet.Posameznik  je zaradi uporabe tuje identitete (znane osebe modre krvi) končal v zaporu. Govora je o FaceBooku.Drugi primer je resničnostni šou, ki gradi svojo gledanost ravno z odkrivanjem, razkrivanjem zasebnosti.Nekatera podjetja uporabljajo podatke svojih zaposlenih oziroma je njihovo poslovanje onemogočeno zaradi ne-uporabe osebnih podatkov. Kot omenja avtor članka je veliki brat na delovnem mestu posegel v zasebnost tudi preko žigosanja karti, nadzorovanjem elektronske pošte zaposlenih in telefonskih pogovorov. Osebno imam izkušnjo s preverjanjem prisotnosti, ki ne dela vedno in je nujno staro beleženje- s papirjem in svinčnikom. Kontrola, kot si morda zamisli kateri od vodij se vedno ne obnese…Pa še omemba Evropske konvencije o človekovih pravicah: telefonski klici iz poslovnih prostorov, uporaba elektronske pošte in interneta iz poslovnih prostorov je del zasebnega življenja. 

Afere povezane z znanim trgovskim podjetjem in zadnjim sporočilom o nepravilnostih, prekrških na Zunanjem ministrstvu so le del tistega kar se je dogajalo in kar še lahko pričakujemo, da se bo zgodilo v prihodnosti.

Če sem država tudi jaz potem bom z lahkim srcem plačal dolg ob izračunu dohodnine.

Ker vem, da država, torej tudi jaz, potrebujem denar za pokritje stroškov varstva in prehrane drugega otroka, sem pomirjen.

Ker vem, da moramo imeti urejeno zgradbo upravne enote, sem pomirjen.

Ker vem, da bo šel denar tudi za oborožitev naše vojske in za mojo varnost, sem pomirjen.

Ker vem, da bo šel denar tudi za ureditev ceste na Kolovrat kamor grem v službo, sem pomirjen.

Ker vem, da gre za zdravstvo in za zdravnika, ki (sicer neuspešno predpisuje zdravila za mojo drago), sem pomirjen.

Ker gre za učitelja, ki je mentor in svoje ideje zelo bogato sadi na delovnem mestu, sem pomirjen.

Ker moram plačati tistih 60 eu(v)rov pa vseeno-nisem pomirjen….

Trgovka, ki nam odtipka račun in nas prijazno poprosi za podpis postane udeleženka nekega sistema za katerega se najbrž sploh ne zaveda… Natakar, ki je na očem vsem vse dni v tednu postaja javna oseba. Javna oseba zaradi tega, ker jo tako pogosto videvamo na javnem mestu kot Newyorčani svoje igralce, pevke, pevce…

Od kod izvira veselje »navadnega« posameznika, da se zasledi na ekranu ob predvajanju dogodkov iz domačega kraja. Tu mislim na manjši kraj in na lokalno televizijo.

Če natakarica ves dopoldan posluša pijanega in glasnega razširjevalca osebnega mnenja v njeni gostilni, potem postane »trpin« nehote suženj ali ujetnik nekega vstopanja v intimni prostor… Ima natakar svoj intimni prostor v času svojega delavnika? Tu ne gre za vprašanje prostora- sanitarij kot naj bi se dogajalo pri podjetju, kjer so (ali pa tudi ne) detektivi opazovali zaposlene v toaletnih prostorih. Ko vstopimo v gostilno in bife so zaposleni žrtve takšnih ali drugačnih opazk, ki jih stresamo- obiskovalci, uporabniki storitev. Korak globlje v intimni pas natakarja je spraševanje o zasebnih stvareh le-teh. Do sedaj je bilo že nekaj primerov, da so menedžerji ponujali natakaricam in natakarjem različne »angažmaje«. Pevka z večoktavsko glasovno sposobnostjo je svojo kariero začenjala kot-natakarica.

Nikakršne dileme ni ali so »javni« delavci, uslužbenci upravičeni do enake stopnje zasebnosti- enako. Kot delavec v prosveti se soočam s fotografiranjem in tudi snemanjem mojega nastopa. Hospitacija je strokovni izraz. Če sem se odločil za javno delo oziroma da bom delal z ljudmi in za ljudi, potem prevzemam odgovornost. Ne morem se izgovoriti kot mladenka, ki se je za mizo usedla v oprijeti majici in za »odtenek preglobokem dekolteju«. Ko je sedela za mizo je bila (zanjo) stvar sprejemljiva. Zapletlo se je, ko se je morala sprehoditi pred skupino dvajsetih parov oči in ušes ter nekaj- povedati.

Zatorej; vsiljevanje svojega mnenja, prepričanja, svojih osebnih težav in nagnjenj za vsako ceno ni sprejemljivo.

Za konec se vprašam; pod kakšnim pogojem se učitelj, natakar in politik ne bi pritoževala nad objavo svojega posnetka na npr. medmrežju. Je to sprejemljivo v času politične tekme, volitev in »občega dobra«?

Sosed se je nasmehnil ob mojem citatu reka,«da so nepodkupljivi najdražji«. Se s tem strinja(š)m?

PS. Fotoaparat bom nosil s seboj. Razlog je zelo preprost. Tisti, ki se boji, da bo njegovo obličje na posnetku skrajšalo njegovo življenje in mu »posrkalo dušo« naj se zapre med štiri stene. Mogoče pa tudi tam ne bo utekel tistim, ki za dobro družbe in podjetja posnamejo še kaj več kot- prijaznega in nasmejanega natakarja.

Ko se sprejo grdo pogledajo trije vplivni možje in pogrevajo vsak svojo verzijo je ponovno tema za pisanje v časopisih in blogih. Upam, da ne bodo prikrajšani za denar, ki so si ga prislužili s svojimi žulji. Naj počakajo z najemanjem morebitnih kreditov z neugodnimi obrestmi. Dogovorili se bodo in zastavili svojo besedo…

Če bodo v kratkem popravili krivice in zakrpali nekaj kar  se je strgalo v preteklosti ( morebiti je to dostojanstvo in zaupanje), potem imava z očetom nekaj šans, da se čez trideset let nadejava poprave krivic tudi midva.

V naši deželi se vse prej ali slej postavi na svoje mesto. Ne glede kakšnega nazora smo, pregovor o palici in riti -velja!

Nekje so meje padle le namišljeno. Ostajajo druge meje. Nekje državne meje padajo, drugje rastejo. Kot rane se tudi meje lahko- vnamejo. V naši deželi se še vedno bojimo borimo za mejo. S sosedi Hrvati se naši politiki ne morejo dogovoriti o državni meji. Te moči in vpliva nimam. “Bojujem” se na drugem področju.

Predsodki, nevzgojenost in negativna klima so med otroci vedno bolj pogosti. Tisto kar otroci slišijo od staršev in sorodnikov, brez zavor prenašajo v šolo. Učitelj naj bi nadaljeval delo staršev. Marsikje je nemogoče nadaljevati nekaj- kar se ni začelo.

Meje pri nekaterih posameznikih in skupinah ne bodo padle nikoli. V to sem se ponovno prepričal.

Danes je poleg teh tegob, kljub temu premagalo vse skupaj vreme in pogled. Pogled do morja. Pogled k vrhovom. Pogled kamor pogledaš…

V ozadju Krn (2244 m)

Ob padcu meja, ki so jih označevale bolj ali manj trdne ograje, zapornice so nastale tudi takšne razvaline in razmetano kamenje, železo. Posnetek je nastal na Kolovratu. Morda bodo nekateri le našli čas, da odnesejo ostanke, ki niso ravno v ponos…

Del na Kolovratu, ki se imenuje Na gradu. V ospredju rovi tretje bojne črte iz časa prve svetovne vojne. Tolmin levo spodaj.

Razvaline stražnice. Nevarna kritina, ki grozi obiskovalcem.

Notranjost kaverne na Kolovratu. Nekatere ledene sveče so bile visoke tudi pol metra.

Nekateri razlagajo svoj pogled na vojno in mir.

Krn in Batognica. Tiho opazujeta človeško modrost…

Tokratno vprašanje se nanaša na ime evropskega kraja in (morda še) ime tega trga. Nagrada je podobna kot pri prejšnjem kvizu…

Spoštovanim udeležencem kviza sporočam dodatne podatke. Oštarija se nahaja v kraju, ki ga (vsaj mislim) pozna Zloba. Kamper živi v isti regiji. Dare? Blizu. Jako blizu si. Tokrat dodajam posnetek iz te oštarije.

Nagrada ostaja enaka…

Nepopisno veselje je trajalo toliko kolikor potrebuje bjondast pripadnik kraljestva živali, da prebere to novico. Že, ko sem hotel izgovoriti stavek:«Že dolgo časa vem, da se bo to nekoč zgodilo«, sem onemel (tokrat za rekordnih pet sekund). Nič ne bo, le pred vožnjo z letalom bom moral iz žepov pospraviti vse ostre predmete. Nič več škarjic, nohtaric, ključev od garaže, poštnega nabiralnika in nič več odpiračev za konzerve. Kamera bo (zame) neuporabna, ker ne bo zaznala nikakršnih oblin podrobnosti telesa….Preostane mi čakanje še nekaj časa; če ne do starosti, ko bom težko razbral že črke na časopisnem papirju.

–